Tekst: mag. Janez Zafran

Kočevje, 18. april 2019 - Spremenjene podnebne razmere že vidno vplivajo na gozd. Višje temperature, manjše količine padavin in na splošno pogostejši ekstremni vremenski pojavi ustvarjajo vedno težje in manj predvidljive pogoje za gospodarjenje z gozdovi. Podnebne spremembe prav zaradi dolgega življenjskega cikla dreves še zlasti močno vplivajo na gozdne ekosisteme. Nujno in smiselno prilagojeno gospodarjenje z gozdovi je treba zato načrtovati dolgoročno ter pri tem upoštevati scenarije podnebnih sprememb in določiti ukrepe, s katerimi v največji možni meri zmanjšujemo negotovost prihodnjega razvoja gozdov.

VEČ V GLASILU KORENINA    

Spreminjanje lesne zaloge gozdov ima izjemno velik vpliv na nacionalne bilance izpustov oziroma ponorov toplogrednih plinov. Na podlagi preteklih podatkov o gibanju lesne zaloge v slovenskih gozdovih lahko ugotovimo, da je povečevanje lesne zaloge in s tem ponor CO₂ do zdaj obsegal kar tretjino do polovico vseh emisij v Sloveniji (emisije, povzročene v industriji, prometu, kmetijstvu …). Zaradi tako velikega in pomembnega vpliva se sektor gozdarstva vse bolj intenzivno vključuje tudi v okvir podnebne in energetske politike Slovenije in zlasti EU.

Vloga v podnebni politiki

Gozdovi in gozdarstvo se v podnebno politiko vključujejo prek t. i. sektorja rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva, ki ga s kratico poimenujemo LULUCF (Land Use, Land Use Change and Forestry). Vključitev sektorja LULUCF v podnebne in energetske politike EU do leta 2030 naj bi zagotovila skupen okvir za vprašanje, kako lahko sektor in s tem tudi gozdarstvo prispevata k doseganju skupnega cilja EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na območju EU za vsaj 40 % do leta 2030 (v primerjavi z letom 1990) in cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 30 % v sektorjih, ki niso vključeni v t. i. sistem EU za trgovanje z emisijami.

Na prvi pogled vključevanje gozdarstva v nacionalne bilance toplogrednih plinov ne bi smelo biti problematično – s trajnostnim gospodarjenjem zagotavljamo ustrezno gospodarjenje, s posekom, manjšim od prirastka, ustvarjamo ponor CO₂, večja je akumulacija lesne zaloge, večji je tudi učinek gozdov na blaženje podnebnih sprememb. Vendar težava je v podrobnostih!

Poudarek na načrtovanih ukrepih

Uredba LULUCF za določitev priznanega ponora CO₂ v gozdovih določa pravila obračunavanja, ki temeljijo na predpostavki, da se državi članici priznajo le tisti ponori, ki so rezultat neposrednih prizadevanj oziroma načrtovanih ukrepov. Zato je prav za priznanje ponorov v gozdovih predviden poseben obračun, ki bi onemogočil posameznim državam, da bi na nacionalnih bilancah upoštevale celotne ponore iz gozdov zgolj zaradi naravnih danosti (obsežne površine gozdov v primerjavi s kmetijskimi površinami) in pri tem ne bi izkazovale nobenega napora za doseganje teh ponorov. Obračun se tako vrši z določitvijo referenčne vrednosti – povprečne vrednosti dejanskega ponora CO₂, ki pa se državi v obračunih ne prizna kot ponor in se določa kot rezultat naravne danosti, in ne rezultat načrtnih ukrepov. Določitev referenčne vrednosti pa temelji na značilnostih preteklega gospodarjenja z gozdovi v posamezni državi, in sicer konkretno v obdobju od leta 2000 do 2009. Zveni zapleteno, a še hujši je dejanski rezultat in vpliv na prihodnje gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji. Obračun ponorov oziroma emisij bo narejen za obdobji 2021‒2025 in 2026‒2030.

Naj poskušam način določitve in vpliva referenčne vrednosti nekoliko poenostaviti. Referenčna vrednost pomeni predpisano višino akumulacije lesne zaloge (razlika med prirastkom in posekom), ki se vnaprej določi za posamezno državo in pomeni prag za obračun emisij ali ponorov. Če bo država dosegla še višjo akumulacijo (manjšala posek), bo imela obračunan ponor. Če pa bo sekala več in bo akumulacija lesne zaloge nižja od predpisane, bo imela obračunane emisije. Pa čeprav bo posek v praksi lahko še vedno nižji od prirastka! Sam izračun temelji na višini poseka oziroma dejanski akumulaciji lesne zaloge, dosežene v obdobju od leta 2000 do 2009.

Črni scenarij ‒ 3 mio. m³ letnega poseka

Slovenija je prav obdobju 2000‒2009 zabeležila najnižje letne poseke (celo najnižje v celotni EU!) v primerjavi z letnim prirastkom. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije je bil v tem času povprečen letni posek okrog 3 mio. m³, letni prirastek pa je znašal 8,2 mio. m³. Tako se je v slovenskih gozdovih ustvarjala letna akumulacija lesne zaloge v višini 5,2 mio. m³. Prav ta akumulacija bi  po prvotnem besedilu EU-uredbe postala osnova za določitev referenčne vrednosti. Povedano drugače, letni posek nad 3 mio. m³ po letu 2021 bi za Slovenijo pomenil, da bi sektor gozdarstva v nacionalnih obračunih izkazoval emisije CO₂. Učinek obračunane emisije iz gozdov pa pomeni za državo povsem enak rezultat kot na primer povečanje izpustov v sektorju promet in s tem dodatno finančno breme.

Nacionalni načrt za 7 mio. m³ na leto

To je bilo že v času pogajanj za Slovenijo povsem nesprejemljivo. Dosežene so bile določene spremembe in dopolnitve, ki pa verjetno ne bodo v celoti rešile problemov. Dokazovanje, da nenehna akumulacija lesne zaloge v gozdovih ni mogoča in da države z nizkimi poseki v obdobju 2000‒2009 ne smejo biti »kaznovane«, je sicer obrodilo nekaj sadov, vendar je končni rezultat še vedno nezanesljiv. Slovenija je do konca lanskega leta Evropski komisiji že poslala Nacionalni načrt za obračunavanje emisij in ponorov toplogrednih plinov iz gozdov ter predlog referenčne vrednosti. V tem načrtu se utemeljuje posek v višini več kot 7 mio. m³ na leto, kar precej odstopa od »osnovne formule« v uredbi.

Nacionalni načrt bodo preverjali strokovnjaki iz posameznih držav in v drugi polovici letošnjega leta lahko pričakujemo konkretnejše rezultate. Kakšna bo končna referenčna vrednost, je težko napovedati. Zagotovo pa se prihodnji obseg sečenj ne bo več načrtoval zgolj na podlagi stanja in razvoja gozdov, temveč bosta imela velik vpliv tudi navedena EU-uredba in doseganje podnebnih ciljev.