Ustanovitev SiDG je bila prvi resni korak k reševanju lesne panoge

Pogovor: Suzana Rankov

Foto: arhiv Cemprin, d. o. o.

Podjetje Cemprin, d. o. o., je srednje veliko lesnopredelovalno podjetje iz Mislinje na Koroškem. Ker na Koroškem 90 % lesne mase pomenijo iglavci, je prvenstveno specializirano za razrez predvsem hlodovine smreke, macesna in rdečega bora. Lanska letna kapaciteta razreza je znašala nekaj več kot 12.000 m3 hlo­dovine, ustvarili pa so za dober milijon evrov prometa. Trenutno zaposlujejo 14 delavcev. Lani so se odločili za investicijo v novo žagarsko linijo, tako da letos pričakujemo rast za okoli 30 %. Direktor in solastnik podjetja Marko Krenker je izredno zanimiv sogovornik, ki zna veliko povedati tudi o gozdno-lesni verigi na Koroškem nekoč in danes.

ŠE VEČ ZANIMIVOSTI V NOVI ŠTEVILKI GLASILA KORENINA    

Za podjetje ste izbrali zanimivo ime. Cemprin je namreč švicarski bor ali, kot mu tudi pravijo, kraljica Alp, saj je ta vrsta bora prilagojena rasti na velikih nadmorskih višinah. Nam lahko pojasnite, kako ste prišli do tega imena?

Ime je bilo izbrano po naključju. Ko smo leta 1989 ustanavljali podjetje in je bilo treba izbrati ime, so bila že vsa podobna imena izbrana. Cemprin je ena od štirih avtohtonih vrst bora, ki rastejo v Sloveniji. Dve takšni rastišči cemprina najdemo tudi v gozdovih, ki so last naše družine. Ker sva oba z bratom gozdarja in sva to redko vrsto bora poznala, sva se glede na njegovo skromnost in dolgoživost odločila tako poimenovati naše podjetje. Sicer je pri nas cemprin zaradi svoje redkosti manj poznan, v sosednji Avstriji pa ga izredno cenijo in odlično tržijo.

Podjetje Cemprin, d. o. o. je družinsko podjetje, ki je v solasti vas in vašega brata. Nam lahko opišete pot, ki jo je podjetje prehodilo?

Po končani gozdarski tehnični šoli v Postojni leta 1988 se je začela kriza v gozdarstvu. Ob podpori očeta, ki je prav tako delal v gozdarstvu, smo se odločili za samostojno podjetniško pot. Začetki so bili težki, velikokrat že na meji odločitve o vztrajanju. Ob podpori družine, dobre ekipe v podjetju ter pregovorne koroške trme in vztrajnosti lahko danes s ponosom rečemo, da smo na pravi poti. Lani se je v našem podjetju zaposlil tudi moj sin Lenart, tako da z nadaljevanjem tradicije verjetno ne bo težav.

Kakšne so po vašem mnenju prednosti in kakšna so tveganja v družinsko vodenih podjetjih?

Dobra stran družinskega podjetja je večja učinkovitost, saj se delovni dan običajno ne konča v službenem času, žal pa so službene teme včasih tudi del nedeljskega kosila. Če so zadolžitve znotraj podjetja jasno definirane, splošna klima pa kot v našem podjetju odlična, potem je delo v družinskem podjetju nekaj najlepšega.

Vaša primarna dejavnost je žagarstvo. Kakšne so njene zmogljivosti? Kdo so vaši kupci? Koliko žaganega lesa prodate v tujino?

Kot je že bilo povedano, so bile naše dosedanje kapacitete razreza med 10.000 in 15.000 m3 lesa iglavcev, z novo žagalno linijo pa se je kapaciteta razreza zvišala na 20.000 m3. Nova linija nam je prinesla tudi večjo fleksibilnost in možnost novih produktov. Naši kupci so poleg slovenskih še v Avstriji, na Hrvaškem, Madžarskem in v Italiji. Stremimo k temu, da bi čim večji delež naših produktov prodali našim lokalnim predelovalcem.

Kako je na vaše poslovanje vplivala kriza? Kaj ste na trgu opazili v nabavi hlodovine iglavcev in kakšne trende opažate na trgu pri prodaji žaganega lesa?

Glede na to, da smo v času pandemije, ko se je celotno gospodarstvo znašlo v krizi, si fenomena rasti povpraševanja po lesu ne znam razložiti. Trend rasti naše panoge je zaznati že od začetka lanskega leta in, tako kaže, se bo nadaljeval tudi letos. Lahko bi pritrdili reku, da je vsaka kriza tudi priložnost, in očitno to za lesno panogo drži.

Ali drži, da cena hlodovine v Avstriji, ki ima močan vpliv tudi na slovenski trg, trenutno dosega rekordne vrednosti, kakršnih ni bilo že nekaj let? Zakaj?

Tako je. Zaradi povečanega povpraševanja po žaganem lesu, gotovo pa tudi zaradi manj rednih sečenj hlodovine zaradi gradacije podlubnikov cena hlodovine v Avstriji pa tudi pri nas vztrajno raste. Temu trendu se verjetno tudi v prihodnosti ne bomo izognili.

Pred nekaj leti ste se odločili, da ne boste odvisni samo od žaganja, in ste se začeli ukvarjati tudi s skobljanjem. Lani ste šli še korak dlje in se začeli ukvarjati še z vgradnjo lesenih fasad in gradnjo lesenih objektov. Zakaj ste se odločili za ta preskok?

V sklopu našega podjetja se ukvarjamo tudi s skobljanjem lesa, to dejavnost smo sicer za nekaj let skoraj povsem opustili. Lani pa smo ustrezno investirali tudi v ta del naše dejavnosti. Stopili smo še korak naprej ter konec leta začeli izdelovati lesene fasade, nadstreške, vrtne garniture, tako da v tem letu glede na pozitivne odzive na naše prve projekte pričakujemo rast tudi na tem področju. Za ta korak smo se odločili, ker se zavedamo, da je zgolj razrez lesa v polizdelke premalo za nadaljnji razvoj našega podjetja. K temu delu naše dejavnosti smo pritegnili mladega, vendar izkušenega tehnologa in prvi rezultati že kažejo pravilnost naše odločitve.

Nam lahko predstavite na kratko uspehe na tem področju, torej gradnje lesenih objektov, na katere ste posebej ponosni?

S to dejavnostjo se, kot rečeno, ukvarjamo kratek čas, vendar lahko s ponosom omenimo izvedbo fasade na srednji lesarski šoli v Slovenj Gradcu in gradnjo moderne restavracije na smučišču Kope.

Kaj za vas pomeni sodelovanje s SiDG? Glede na to, da vaše podjetje obstaja že več kot 30 let, ali lahko primerjate, kako je bilo z nakupom hlodovine za žagarske obrate v času koncesionarskega sistema?

Sodelovanje s podjetjem SiDG nam pomeni veliko. Z vso resnostjo lahko potrdimo, da je bila

ustanovitev SiDG prvi resni korak k reševanju naše panoge. Dostop do hlodovine je bil vsaj za naše podjetje v času koncesionarjev tako re­koč nemogoč. Z ustanovitvijo SiDG pa nam ta z dolgoročnimi pogodbami omogoča do 30 %, z drugimi načini nakupa pa tudi do 50 % naše kapacitete. Preostalo hlodovino odkupimo od lokalnih lastnikov gozdov. Posebej bi pri sode­lovanju s SiDG poudaril celoletno zagotovljeno količino, solidno ceno in manjše stroške prevo­za. Državni gozdovi sicer dobesedno obdajajo naš žagarski obrat.

Na Koroškem je bogata tradicija pre­delave lesa. V vaši bližini so pred leti turški investitorji kupili TIP Otiški Vrh v stečaju. Kako gledate na to investicijo? Je to za vas lahko konkurenca?     

Človek je na Koroškem že od nekdaj posebno navezan na gozd in od tod tudi tradicija obde­lave lesa. V ne tako daljnem času je to tradicijo opravljala Lesna Slovenj Gradec, v katere proi­zvodnih obratih se je predelal in oplemenitil ves na Koroškem posekan les. V času tranzicije so njeni obrati drug za drugim ugašali in z njimi tudi leta pridobljenega znanja. Lesna TIP Otiški Vrh je bila ena izmed zadnjih obratov v delovanju, vendar pa lahko danes z gotovostjo trdimo, da je bil tudi nakup turških investitorjev nakup s figo v žepu. Propad Lesne TIP nikakor ne čuti­mo kot propad konkurence. Ravno nasprotno, lesni ostanki so se predelovali v iverne plošče, danes pa služijo zgolj kot poceni kurivo.

Že nekaj časa se pojavljajo predlogi in želje lokalne skupnosti, da bi SiDG po­stavil štiri lesne centre, od tega enega na Koroškem, in sicer se je omenjala možnost vzpostavitve proizvodnje grad­benega konstrukcijskega lesa. Kakšno pa je vaše stališče?

Menim, da je vzpostavitev lesnih centrov ne­rentabilna in nepotrebna. V Sloveniji smo hlo­dovino, sploh pa hlodovino iglavcev, brez večjih težav sposobni že zdaj kakovostno predelati na obstoječih žagarskih obratih. Dolgoročne pogodbe omogočajo tem žagarskim obratom možnost posodabljanja in razvoja, lesni centri pa bi z gotovostjo povečali stroške ter prine­sli dodatno negotovost med obstoječe prede­lovalce lesa. SiDG bi po mojem moral izdelati mrežo že obstoječih razvojno naravnanih ža­garskih obratov glede na lokalno razpoložljive količine in vrste hlodovine ter skupaj z njimi gra­diti skupno prihodnost.

Kaj bi, če bi imeli možnost, spreme­nili, da bi se oživila lesna predelava Sloveniji, in predvsem, kaj bi bilo treba storiti, da bi se proizvajali izdelki z višjo dodano vrednostjo?

Po mojem mnenju se pri nas mnogo premalo naredi za promocijo lesa, prav tako pa pogre­šam državne spodbude za vgrajevanje lesa po vzoru energetskih in drugih spodbud pri nas.

Kje vidite podjetje Cemprin čez deset let? 

Podjetju Cemprin v naslednjih desetih letih želim stabilno rast, tehnološko posodabljanje, dodatno vlaganje v proces dodajanja vrednosti lesnim proizvodom, hkrati pa bo čez deset let to tudi čas mojega odhoda v pokoj in mirnega prenosa vodenja podjetja na naslednjo gene­racijo.