Odgovor SiDG na dopis lesarskih združenj glede cenovne politike SiDG pri dolgoročnih prodajnih pogodbah

Kočevje, 12. julija 2023 - Lesarska združenja GZS ZLPI, OZS sekcije lesnih strok in Zavod SLOLES so 4. julija 2023 na SiDG in domnevno še na več drugih inštitucij poslala dopis z naslovom »Ali so dolgoročne pogodbe namenjene dokončnemu uničenju slovenske lesne industrije?«. V dopisu je vrsta neresnic in pol resnic, manipulacij in namernega zavajanja, ki se začne že pri naslovu dopisa, brez argumentacije in brez dokazov za trditve.

Prepričani smo in to nam potrjuje tudi vsakodnevna komunikacija z našimi kupci, da za večmesečno akcijo stopnjevanja pritiska na SiDG stoji peščica podjetij, ki ima interes priti do poceni lesa iz državnih gozdov za ustvarjanje svojih dobičkov. Za dosego teh ciljev ta skupina podjetij ne izbira več sredstev, saj so se vsi njihovi dosedanji poskusi, da bi si na račun države oz. vseh državljanov zagotovili poceni surovino, izjalovili. V družbi SiDG namreč trdno stojimo na stališču, da je SiDG na slovenskem trgu najbolj zanesljiv in stabilen partner domači lesni industriji in s tem pomemben člen gozdno-lesnih verig, ne more pa SiDG pristati na zahteve po prodaji lesa iz državnih gozdov pod tržno ceno.

Ker gre v ozadju za poskus diskreditacije SiDG in njegovega poslovodstva, smo na dopis lesarskih združenj prisiljeni odgovoriti. Zaradi teže obtožb smo se odločili, da argumentirano odgovorimo na vsakega od očitkov (obarvano modro), kot je razvidno iz nadaljevanja.

»Lesnopredelovalna industrija v Sloveniji že pol leta nima več sogovornika pri največjem dobavitelju lesa SIDG.«

Na strani naše družbe se v zadnjega pol leta ni komuniciranje s kupci v ničemer spremenilo in smo vselej odprti za dialog ter sestanke. Vsi pogodbeni kupci imajo neposredno pogodbeno določenega skrbnika pogodbe, ki je dnevno na voljo kupcu pri usklajevanju in uresničevanju pogodbenih določil. S kupci se tudi srečujemo, kot je to običajno v poslovnem svetu. Poslovodstvo je poleg tega v stalni pisni komunikaciji z lesarskimi združenji, od začetka leta sta bila izvedena tudi že dva sestanka s predstavniki lesne industrije v živo in dogovorjeno je bilo, da bo naslednje srečanje jeseni.

»Metodologija določanja cen lesa je nejasna in nerazumna.«

Cene gozdnih lesnih sortimentov (v nadaljevanju GLS) se določajo na osnovi tržnih zakonitosti, to je ponudbe in povpraševanja. Pravila družbe SiDG o načinu in merilih za prodajo gozdnih lesnih sortimentov in oblikovanju prodajnih cen SiDG v 13. členu opredeljujejo vire, na katerih temelji določanje cen. SiDG vire ''upošteva'', kar pa ne pomeni, da se jih dobesedno prevzame ali prenese v cenik SiDG. Upoštevanje navedenih virov pomeni, da na podlagi vseh teh virov SiDG spremlja trge, predvsem trende gibanja cen posameznih GLS na različnih trgih v Srednji Evropi, ki imajo vpliv na trg v Sloveniji. SiDG cene glede na omenjena pravila določa na podlagi spremljave cen, ki jih objavljata Statistični urad RS in Gozdarski inštitut Slovenije, doseženih cen na javnih zbiranjih ponudb in javnih dražbah ter iz drugih virov, kamor sodijo tržni pregledi ekspertnih revij/portalov za Srednjo Evropo, objav združenj v Avstriji (po deželah), internih raziskav cen na domačem in širšem vplivnem trgu in drugih neformalnih virov.

Za določanje tržne cene ne obstaja formula, po kateri bi se lahko tržna cena izračunala. SiDG torej niti ne more imeti predpisane metodologije, po kateri bi izračunaval tržno ceno. V okviru sektorja za prodajo in logistiko imamo strokovno močan analitični oddelek, ki ima tekoči pregled nad gibanjem tržne cene GLS v regiji in tudi globalno. Poleg zunanjih virov SiDG prodaja GLS tudi po direktnih pogodbah in na javnih dražbah in ima posledično tudi sam neposredne informacije o tržnih cenah. Cene za dolgoročne pogodbe se torej določajo na osnovi tržnih razmer, se do dvakrat mesečno prilagodijo trgu in so enotne za vse kupce.

»Cene državnega lesa po dolgoročnih pogodbah so bistveno previsoke - predelovalci so nekonkurenčni in izgubljajo tudi tradicionalne kupce izdelkov.«

Cene po dolgoročnih pogodbah so najnižje oz. cene po kratkoročnih (direktnih in ostalih) pogodbah so višje kot po dolgoročnih pogodbah, pri nekaterih sortimentih celo izrazito višje. SiDG mesečno lesnopredelovalni industriji proda dobrih 20 % GLS po direktnih pogodbah, večina od teh kupcev (> 90 %) pa ima s SIDG sklenjene istočasno tudi dolgoročne pogodbe, po katerih prevzemajo GLS po nižjih cenah z vnaprej zagotovljeno dobavo. SiDG razen iz krivdnih razlogov od dolgoročne pogodbe ne more odstopiti, medtem ko kupec ob plačilu skesnine od tovrstne pogodbe lahko odstopi. Povedno je, da do tega trenutka noben kupec ni odstopil od dolgoročne pogodbe. Dodajamo, da je les v očeh EU regulative običajno blago, za katerega velja prosti pretok, kar pomeni, da ga lesnopredelovalna industrija lahko kupuje prosto tudi na trgih EU in ni omejena na slovenske dobavitelje.

»Vse oblike prodaje državnega lesa imajo očitno jasno ceno pred podpisom pogodbe, le cene po dolgoročnih pogodbah so popolna neznanka do prejema računa za že dostavljen les.«

Vsak način prodaje – tudi prodaja po dolgoročnih pogodbah - ima vnaprej predpisan način določanja in objave cene. Po dolgoročnih pogodbah se GLS prodaja na osnovi enotnega cenika za dolgoročne pogodbe, po direktnih pogodbah na osnovi enotnega cenika za direktne pogodbe, pri javnem zbiranju ponudb se vnaprej določene količine GLS prodajajo na podlagi najboljše ponudbe in opcijsko še z dodatnimi pogajanji, vse s ciljem doseganja najboljše prodajne cene, pri javnih dražbah pa po sklopih z opredeljeno količino in vrsto GLS, za katere se izračuna enotna izklicna cena na osnovi nastalih stroškov in veljavnega cenika po dolgoročnih pogodbah. Cene GLS so kupcem znane vnaprej. Stroške dostave po dolgoročnih in direktnih pogodbah se domačemu predelovalcu obračuna po veljavnem ceniku za prevoze glede na prevoženo razdaljo.

SIDG je tujim kupcem očitno ponudil pogodbe z boljšimi pogoji, kot jih ima domača industrija v dolgoročnih pogodbah.«

To ne drži. Kupci po dolgoročnih pogodbah imajo zagotovljene količine za dobo od 2 do 5 let z nižjo ceno, kot jo imajo kupci po direktnih pogodbah (domači in tuji kupci) in te veljajo manj kot eno leto. Količine za direktne pogodbe se določijo na osnovi tržnih viškov GLS, potreb kupca, možnosti SiDG ter plačilne sposobnosti. SiDG v največji možni meri podpira predelavo lesa v izdelke z višjo dodano vrednostjo in s tem v izdelke, ki skladiščijo ogljik in pozitivno prispevajo k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. Tuji kupci lahko kandidirajo po direktni prodaji samo za les, za katerega v Sloveniji ni dovolj velikega obsega predelave v izdelke v višjo dodano vrednostjo in kjer obstajajo trajni tržni viški.

»Tujim kupcem se les očitno lahko sortira ter obdela po željah kupca, za domače kupce po dolgoročnih pogodbah pa je to neuslišana želja.«

Za vse kupce - ne glede na tip pogodbe - veljajo enotna pravila, ki določajo merila za razvrščanje in merjenja GLS, sprejeta s strani Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter objavljena v uradnem listu.

»Naštete trditve in dvomi naših članov zadnjega pol leta vedno pogosteje prihajajo do predstavnikov vseh treh lesarskih delodajalskih organizacij. Zato vam posredujemo tudi njihova spodnja stališča in računamo, da boste pristojni v državi ukrepali in zagotovili slovenskim predelovalcem lesa konkurenčne pogoje za poslovanje, še posebej cene okroglega lesa, ki bodo primerljive cenam lesa iz sosednjih držav.«

SiDG gospodari z 20 % gozdov v Sloveniji in proizvede 25 % GLS. Na poslovanje slovenske lesnopredelovalne industrije ima z vidika konkurenčnosti panoge SiDG relativno majhen vpliv. Če je konkurenčnost panoge opredeljena z nevarnostjo vstopa novih konkurentov, možnostjo nadomestitve z drugimi konkurenčnimi materiali (substitucija), pogajalsko močjo kupcev, pogajalsko močjo dobaviteljev in tekmovalnostjo podjetij v panogi (Porter), je že iz tega modela razvidno, da je >strong>vpliv SiDG na konkurenčnost panoge majhen, saj nastopa le v enem segmentu, pa še tam z majhnim, neprevladujočim deležem. Konkurenčnost podjetij ne opredeljuje le nabava vhodnih materialov (surovine), temveč jo opredeljuje vrsta drugih dejavnikov; vpliv trga, naraščajoči stroški energije, tehnološka konkurenčnost, poslovni modeli in drugi vplivni dejavniki imajo na poslovanje slovenskih žag mnogo večji vpliv kot 25 % delež lesa v dobavah iz državnih gozdov.

»Eden od ključnih razlogov ustanovitve podjetja SIDG je namreč bil, da se zaustavi, oziroma maksimalno omeji izvoz okroglega neobdelanega lesa iz Slovenije, ter s tem zaustavi dokončni propad lesne industrije. Podjetje SIDG je do tega leta z domačo lesno industrijo dokaj dobro sodelovalo, kljub vsem težavam in omejitvam, ki jih tako veliko in novo podjetje ima. Tudi lesna industrija je to ''togost'' državnega podjetja sprejela in upala, da se stvari izboljšujejo, ter počasi, pa vendar spreminjajo na bolje.«

SiDG od ustanovitve sledi usmeritvam krovnega zakona ter v okviru pravil in predpisov v največji možni meri podpira dobavo lesa slovenskim predelovalcem. Slovenski žagarski in drugim lesnopredelovalnim industrijam nudi stabilno dobavo surovine čez celo leto. Preko dolgoročnih prodajnih pogodb se domačim predelovalcem že vrsto let prodaja več kot 70 % GLS iz državnih gozdov. Po dolgoročnih pogodbah in obstoječih pogodbah za direktno prodajo so kupci v razpisnih pogojih tudi zavezani, da GLS predelajo na svojih obratih, medtem ko po drugih oblikah prodaje teh zavez nimajo, npr. pri javnih dražbah in javnem zbiranju ponudb. Direktne pogodbe so namenjene prodaji tržnih viškov vsem zainteresiranim kupcem, tujim kupcem pa se preko direktnih pogodb prodaja zgolj tiste GLS – trajne tržne viške, za katere ne obstaja dovolj velike predelave v Sloveniji. Glede na to, da je bil delež neposrednega izvoza v preteklih letih 3-5 %, iz tega tudi izhaja, da večina lesa v izvozu izvira iz zasebnih gozdov. V prostem tržnem gospodarstvu in v skladu s pravili EU o prostem pretoku blaga in storitev tudi pri prodaji lesa ni možno prepovedati izvoza. Izvoza ne prepoveduje niti zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi.

»Razpis za dolgoročne pogodbe, ki je bil izveden v jeseni 2022 je tudi bil pripravljen v smeri, ki si ga je lesna industrija želela in tudi sprejela, kljub izredno strogim in skoraj nemogočim pogojem. Sprejela, ga je v dobri veri, da je to nadgradnja dosedanjega sodelovanja, ki bo izločila prekupčevalce in tujo, tudi nelojalno konkurenco, ter da bo les dejansko predelan doma, da bo upoštevana minimalna možna razdalja transporta lesa, ter da bo cena tega lesa dejansko tržna. Tržno ceno pa seveda lahko definira le trg izdelkov iz lesa širše regije oziroma konkurence. Zmotno je namreč razmišljanje, da je tržna cena, ki bo ohranila domačo industrijo tista, po kateri je v danem trenutku možno les najdražje prodati. Slovenija je namreč kljub gozdnatosti majhen trg. Velika tuja podjetja z lahkoto na našem trgu načrtno deformirajo ceno surovine do te faze, da slovenske industrije jutri ne bo več. Vprašanje pa je, ali bo po tem še mogoče govoriti o ciljih zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi.«

SiDG je z novim razpisom za dolgoročne pogodbe in spremenjenimi pravili prodaje podprl prizadevanja lesnopredelovalne industrije v Sloveniji, da bi z lesom iz državnih gozdov dosegli čim višjo stopnjo predelave. Zanimanje na zadnjem razpisu je izkazalo preko 200 podjetji, količine pa so bile razdeljene 160 stabilnim lesnopredelovalnim podjetjem. Med njimi so bila tudi podjetja, ki v svojem prodajnem segmentu niso imela niti enega konkurenčnega prijavitelja, s tem jim je bila dodeljena 100 % razpisana količina. Razpis, ki je bil namenjen izključno predelovalcem, je izločil trgovce z lesom, ki lahko kupujejo les le še na javnih dražbah ali pri javnem zbiranju ponudb, hkrati pa je začel SiDG kot dober gospodar trajne tržne viške v segmentu lesa slabše kakovosti v lastni režiji (brez posrednikov in brez sodelovanja trgovcev z lesom) prodajati lesnopredelovalnim industrijam lesnih kompozitov in celuloze v bližini Slovenije. Tem obratom prodajajo tudi druga evropska državna gozdarska podjetja in v tem primeru gre za prost pretok blaga znotraj EU.

Tržna cena je že po definiciji cena, po kateri je v danem trenutku možno les najdražje prodati. ''Tržna cena, ki bo ohranila domačo industrijo'', pa ni več tržna cena. Lahko je bodisi regulirana cena ali pa cena, ki bi jo definiral kupec, kar pa je v nasprotju z vsemi načeli tržnega gospodarstva in prostega pretoka blaga in storitev. Vsakršna cena, ki bi bila nižja od tiste, ki temelji na tržnih načelih, je problematična (in nedopustna), saj neposredno nakazuje na nedovoljeno državno pomoč.

Sama cena lesa pa ni edini bistveni element dolgoročnih pogodb. Za vsakega dobavitelja je redna, stabilna in dolgoročno zagotovljena dobava ključnega pomena, ki ima vsaj takšno težo kot cena vhodne surovine v poslovnem modelu, pri planiranju, investicijah in še kje.

»Kot kaže, pa so se s prihodom novega poslovodstva s 01.01.2023 vse zgoraj naštete zadeve obrnile na glavo. Na to lesna industrija opozarja že pol leta. Že prvi delovni dan novega poslovodstva se je pričel z drastičnim dvigom cen lesa. Drugi korak, ki je nakazal smer, kam bo novo poslovodstvo zapeljalo družbo SIDG, je bil ta, da se pred podpisom dolgoročnih pogodb v mesecu februarju niso želeli srečati z nobenim domačim kupcem, je pa zaokrožila informacija, da so se v tem istem času že srečevali s tujimi kupci, ter z njimi že podpisovali direktne pogodbe, ki naj bi celo imele popolnoma drugačne pogoje od tistih iz dolgoročnih pogodb. Direktne pogodbe namreč ne zahtevajo nikakršnih dokazil predelave, kupec je lahko kdor koli, ne zahteva se bančna garancija, količine izbira kupec sam, pri prevzemu lesa velja izmera kupca, za te kupce se celo pripravljajo le določeni kakovostni razredi lesa, cene naj bi bile celo prilagojene tako, da že vključujejo transport do kupcev. Vse to je nato osnova za določitev cene domačim kupcem po dolgoročnih pogodbah, ki pa je že v osnovi napačno, saj pravila prodaje lesa govorijo tudi o tem, kako naj SIDG pripravi cenik.«

SiDG je z namenom prodaje trajnih tržnih viškov javni poziv za tuja predelovalna podjetja objavil že septembra lani, zainteresirana podjetja so stopila v kontakt s SiDG že tedaj in se s pristojnimi tudi sestala. Želje po pogodbam sodelovanju so imela tuja podjetja že lani, vendar je bil SiDG zavezan do februarja 2023 GLS prodajati po starih dolgoročnih pogodbah. V preteklosti je bilo med slovenskimi kupci lesa kar nekaj podjetij, ki so državni les izvažala nepredelan in v lesnih sekancih. Toda SiDG kot primarni proizvajalec ne potrebuje vmesnih členov oz. trgovcev in lahko GLS, za katere ni dovolj velikega obsega predelave doma, prodaja tujim kupcem sam in doseže za svojega lastnika (Republiko Slovenijo) višjo ceno.

Poslovodstvo je bilo na razpolago za pogovor s kupci takoj po formalni veljavi pogodbe, sklenjene na podlagi razpisa za dolgoročne pogodbe. Željo po sestanku s poslovodstvom sta izrazila dva velika kupca, in sicer Lesonit d.o.o. in MBS List d.o.o. Glavni direktor se je sestal z obema kupcema.

Ves les po direktni pogodbi odkupujejo predelovalci lesa, kar je odraz tržnih cen, saj ni zanimiv za prekupčevalce. Ker gre pri direktnih pogodbah za manjše količine in krajše časovno obdobje, se običajno les prodaja na osnovi predplačila, kadar gre za večje količine, pa zavarovanje blagovnih terjatev prevzeme SiDG. Tudi zaradi slednjih stroškov je cena po direktnih pogodbah višja od cene po dolgoročnih pogodbah. Prevzem lesa se izvrši na osnovi Incoterms trgovskih klavzul in obojestransko podpisane dobavnice. V primeru, da SiDG dostavi les kupcu (klavzula DAP), merjenje količin običajno poteka tudi na obratu pri kupcu, kar še ne pomeni, da velja izmera kupca - za vse prodajne pogodbe velja izmera GLS na osnovi pravilnika o merjenju in razvrščanju GLS.

»Za dosego čim višjih cen, oziroma cen, ki so jih podjetja pripravljena plačati po direktnih pogodbah, so se prilagodili tako, da jim les dostavljajo v večini le iz njim najbližjih enot, čeprav je ta les iz okolice domačih obratov, ki imajo dolgoročne pogodbe in ki bi ob upoštevanju ene od zavez SIDG -ja ''čim nižji ogljični odtis'' ob upoštevanju centroidov pripadal tem podjetjem. Les se prodaja celo kupcem daleč iz regije v tujino, z namenom ustvarjanja pomanjkanja, ter tako ohranjanja cene na visokem nivoju v regiji. Kupci iz dolgoročnih pogodb, pa so nato dolžni sprejeti količino lesa iz oddaljenih enot po ceni iz cenika z dodanim transportom po kilometru.«

Dobava GLS po vseh prodajnih pogodbah je skrbno načrtovana v smeri optimizacije stroškov prevoza, produktivnih dobav in posledično uresničevanja ukrepa čim nižjega ogljičnega odtisa. Dobava se planira mesečno na osnovi aktivne prodajne pogodbe in mesečega plana gozdne proizvodnje po posameznih poslovnih enotah SiDG. Vsi pogodbeni kupci so lokacijsko umeščeni v poslovno enoto, na območju katere imajo registriran obrat in prioritetno prejemajo količine GLS iz te poslovne enote. Kupci, ki imajo višje pogodbene količine, pa so zaradi doseganja pogodbenih obvez dolžni prevzeti količine tudi iz območja drugih poslovnih enot, sorazmerno glede na oddaljenost od obrata kupca. S takim načinom planiranja prodaje SiDG optimizira logistiko dobav GLS in povečuje produktivnost dela. Viške lesa, ki jih SiDG glede na dinamiko gozdne proizvodnje in mesečnega plana prodaje ne proda, odpelje na začasna skladišča, ki jih ima po celi Sloveniji. Les na skladiščih se proda na trgu bodisi na javnih dražbah bodisi po drugih načinih prodaje.

»Cene v ceniku naj bi bile tržne, čeprav vse analize kažejo, da so cene konstantno daleč najvišje v širši regiji. Dokaz za to je tudi ta, da posamezna podjetja del svojih potreb popolnjujejo že s surovino iz uvoza (Avstrije, Italije), klub maržam posrednikov, ter kljub višjim transportnim stroškom.«

Trditve, da so cene SiDG daleč najvišje v regiji, nimajo nobene osnove. Tudi v letu 2023 so v najbolj obravnavanem trgu hlodovine iglavcev nabavne cene slovenskih žag za primerljivo kakovost hlodovine (npr. B/C) nižje od nabavnih cen žag v Avstriji. Po analizah SiDG so cene GLS tržne in ustrezne glede na tržne razmere v Sloveniji in v širšem vplivnem območju. S konkretnimi informacijami o tem, katere analize naj bi dokazovalce nasprotno, SiDG ne razpolaga. Tudi prikaz gibanja različnih vrst cen (odkupnih in prodajnih), ki ga je po naročilu lesarskih združenj pripravil Gozdarski inštitut Slovenije (GIS), potrjuje ugotovitve analiz SiDG. Gradivo GIS namreč na dveh mestih jasno opredeli, da gre za prikaz odkupnih in prodajnih cen. Ti dve vrsti cen nista neposredno primerljivi.

Pogosto nekritično primerjanje odkupnih cen iz zasebnih gozdov v Avstriji (ali Sloveniji) in prodajnih cen SiDG je strokovno nedopustno in nekorektno. Odkupna cena pri lastnikih gozdov na kamionski cesti je namreč cena, ki jo plača prodajalcu trgovec na veliko. Trgovec les nato razvrsti po kakovosti, izmeri, sortira in/ali skladišči, stroški teh aktivnosti pa skupaj s predvidenim dobičkom pri prodaji vplivajo na končno prodajno ceno predelovalcu lesa (dobavljeno kupcu). Prodajna cena SiDG na kamionski cesti je na drugi strani cena, ki jo SiDG zaračuna neposredno predelovalcu lesa in že zajema vse stroške, ki nastanejo do prodaje. Ločeno mu obračuna še storitev prevoza. Za korektno primerjavo bi morali tako primerjati cene lesa dobavljeno kupcu (DAP kupec po Incoterms 2020). Težava je le, ker so te cene poslovna skrivnost in jih ne objavljajo v nobeni evropski državi. Sočasno je znano, da imajo največji dobavitelji lesa v Evropi, torej tudi državna gozdarska podjetja, zaradi stabilne dobave praviloma najvišje cene lesa in dodatne bonuse.

»Z novimi dolgoročnimi pogodbami, je SIDG prevzel tudi transport lesa do kupcev v celoti. Kupci po dolgoročnih pogodbah ne vejo kakšen bo strošek transporta, dokler ne dobijo računa, saj se jim ta obračuna po dejansko opravljenih kilometrih po ceniku. SIDG za del teh storitev najema podizvajalce z razpisi, kjer je edini pogoj najnižja cena. Ali je bil SIDG ustanovljen zato, da bo ustvarjal dobiček tudi na transportih lesa, ter s tem uničeval konkurenco pri prevozu lesa?«

SiDG prevzema prevoze iz gozdov kupcem in na skladišča zaradi zmanjševanja korupcijskih tveganj, optimizacije logistike in tudi zaradi zagotavljanja enakih pogojev tako z vidika stroškov dobave kot tudi kakovosti GLS do vseh kupcev. To je tudi običajna evropska praksa.

»Kupci po dolgoročnih pogodbah so dolžni sprejemati les po planu, ki ga pripravlja SIDG brez kakršnega koli posvetovanja s kupcem. Kupci po dolgoročnih pogodbah so dolžni kadar koli na poziv dokazovati, da so les, ki jim je bil dostavljen dejansko predelali na svojem obratu. Kupci po dolgoročnih pogodbah so ob podpisu pogodbe morali dostaviti nenormalno visoke bančne garancije za zavarovanje za celotno obdobje trajanja pogodbe, itd. Danes smo prišli v položaj, ko slovenska lesna industrija enostavno nima več komu prodajati svojih produktov, saj že nekaj mesecev ni več konkurenčna. Izgubila je tudi tradicionalne kupce, s katerimi je sodelovala zadnjih 30 let. Novo poslovodstvo SIDG dolgoročne pogodbe razume popolnoma drugače. Z dražbami na skrbno premišljenih lokacijah, ter z dražbami tudi takrat ko lesa ni na trgu, z ustavljanjem poseka in s tem povzročanje pomanjkanja določenega sortimenta, s prebiranjem sortimentov za kupce po direktnih pogodbah, s prodajo lesa iz obmejnih enot po direktnih pogodbah v tujino, pod pretvezo, da se prodaja viške lesa za katerega doma ni predelave, itd, SIDG dokazuje, da zasleduje izključno en sam cilj. Ta cilj je prodati les po čim višji ceni.«

Z raznolikimi vrstami prodaje SiDG spremlja trg, razširja nabor potencialnih kupcev in stremi k doseganju ustreznih donosov za lastnika. Pri izvajanju logistike zasleduje cilj optimalnih prevoznih razdalj z vidika stroškovne učinkovitosti.

Ne drži, da se ne posvetujemo s kupci. Plan dobave GLS se s kupci v času izdelave mesečnega plana usklajuje. Kupec lahko na plan, ki ga prejme v pregled in potrjevanje, poda ugovor in predloga ponovno usklajevanje. V času izvajanja mesečnega plana prodaje se lahko kupec s SiDG uskladi tudi glede dodatnih količin ali zmanjšanja količin.

Dela v gozdovih izvajamo v skladu z gozdnogospodarskimi načrti in operativno z odločbami Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). Zaradi zaostrenih razmer na trgih, padanja cen žaganega lesa iglavcev ter posledično cen hlodovine iglavcev, nastajanja zalog hlodovine iglavcev na skladiščih je SiDG v okviru mogočega prilagodil gozdno proizvodnjo tržnim razmeram, s čimer posredno pozitivno vpliva na uravnoteženost trga hlodovine iglavcev v Sloveniji in posredno preprečuje ekstremna zniževanja cen hlodovine, ki bi imele najbolj negativne posledice pri zasebnih lastnikih gozdov (še posebej tistih, ki so odvisni od prihodkov od prodaje lesa). Poudariti velja, da je SiDG dolžan slediti letni dinamiki sečnje v državnih gozdovih, ki izhaja iz dolgoročnih prodajnih pogodb, kar pomeni, da mora kupce oskrbovati redno in konstantno in se lahko samo delno prilagaja razmeram na trgih. Za razliko od številnih zasebnih lastnikov SiDG oskrbuje lesno industrijo tudi v času nizkih cen GLS, zanesljivo in stabilno v duhu maksimalno korektnega partnerskega odnosa.

»Z dolgoročnimi pogodbami pa so si zagotovili konstanten odvoz lesa iz vseh mogočih in nemogočih lokacij, neglede na letni čas, vremenske razmere, stroške manipulacije. Saj so vse to elegantno prenesli na kupce, vključno z zavarovanjem terjatev z bančnimi garancijami. Kupci nimajo nobenega vpliva na količino, lokacijo, ceno,…«

Da odvažamo les iz »vseh mogočih in nemogočih lokacij, ne glede na letni čas, vremenske razmere, stroške manipulacije«, bi lahko razumeli tudi kot kompliment. SiDG kot upravljavec gozdov v lasti Republike Slovenije izvaja posek v skladu z gozdnogospodarskimi načrti, ki jih izdeluje Zavod za gozdove Slovenije in potrjuje pristojno ministrstvo. Kot odgovorna družba sledimo omenjenim načrtom in les sekamo praktično povsod, kjer nam to z odločbami odredi javna gozdarska služba. Izvedbo sečnje poskušamo izpeljati maksimalno učinkovito in gospodarno ob vseh sezonskih omejitvah, vremenskih neprilikah, ujmah in motnjah v gozdovih s ciljem zanesljive, stabilne oskrbe lesnopredelovalne industrije. Izpostaviti velja, da posek izvajamo tudi v stroškovno zahtevnejših razmerah, za razliko od zasebnega sektorja (ki se za dražje »terene« le redko odloča), pri čemer višji stroški poseka v celoti bremenijo našo družbo. Ponovno; vse to počnemo s ciljem zasledovanja gozdnogospodarskih načrtov in izkoriščanja v njih predpisanega možnega poseka v celoti, da plasiramo maksimalne mogoče količine GLS lesnopredelovalni industriji.

Naj za zaključek poudarimo, da SiDG je in bo podpiral slovensko lesno industrijo s konstantnimi in trajnimi dobavami tudi v bodoče. Čeprav je v Sloveniji samo 20 % državnih gozdov, SiDG redno oskrbuje domačo lesno industrijo in je edino slovensko gozdarsko podjetje, na katerega se lahko domača lesna predelava zanese dolgoročno. SiDG ima konstanten in reden posek in se ne prilagaja trgu na način, da zaradi nizkih cen ne izvaja rednega poseka, kot je to pravilo pri zasebnem sektorju, k redni in konstantni dobavi pa nas zavezujejo tudi dolgoročne pogodbe, preko katerih se proda večina GLS iz državnih gozdov. Toda nesporno je, da SiDG ne more in ne sme prodajati lesa pod tržnimi cenami, kot pričakujejo (posamezna) podjetja. Dobiček, ki ga ustvarja SiDG, je ustvarjen izključno s prodajo državnega premoženja (lesa) in je last Republike Slovenije, ki poleg podpore razvoju gozdno-lesne verige pričakuje tudi maksimiranje vrednosti svoje kapitalske naložbe v SiDG.